Se borite z boleznijo … ali jo upoštevate?

     Sobotno zgodnje jutro. Še vedno ste v postelji, ko zaslišite hišni zvonec. Na vratih vas preseneti poštar: »Dobro jutro, za podpisat je …« Skozi um vam švigajo misli, kaj neki se skriva v zlovešči modri kuverti.

     Takoj odprete kuverto in zagledate obvestilo iz banke – zaradi težjih razmer na trgu vas obveščajo, da poroštvo za vaš kredit ne velja več. Vljudno vas prosijo, da ga predčasno odplačate ali najdete novo obliko zavarovanja, sicer vam grozi odvzem hiše.

     V izbruhu »zanimivih« misli in čustev pokličete poštarja, naj se vrne nazaj. Ko pride do vas, mu brez besed prisolite krepko klofuto.

     Seveda je ta zgodba le namišljen kader, ki bi se morda lahko zgodil v kakšnem filmu ali v humoristični nanizanki. Zadeva pa niti ni tako nedolžna oziroma zgolj teoretična, če gledamo nanjo kot na prispodobo.  

     Ali nismo v življenju nagnjeni k temu, da ubijemo sla, ki nam prinaša slabo sporočilo? 

     Še posebej je to razvidno na področju zdravja. Bolezen – oziroma njeni simptomi – so končno stanje nečesa, kar se je precej časa pletlo v nas. Torej govorimo o posledici. Poleg tega pa je velikokrat bolezen, predvsem hujša ali kronična, tudi sel, ki nam prinaša pomembno sporočilo. 

     Vendar jo zelo redko vidimo kot tako. Navadno nam strah pred neznanim ter trenutna čustva, ki izbruhnejo na dan, toliko zameglijo presojo, da imamo pred očmi samo en cilj: čim prej se znebiti nadležnega vsiljivca, ki je – najverjetneje po naključju ali nekako »sam od sebe« – zašel v naše telo. (Beri: če je že kdo kriv za to stanje, zagotovo nismo mi.)

     Na bolezen gledamo kot na ščurka, ki ga zagledamo ob kanti za smeti. Najprej se malo nakremžimo … morda se vprašamo, kako se je znašel tam … potem pa se obrnemo in nadaljujemo svojo pot – v upanju, da te golazni ne srečamo nikoli več. Ali pa ga pokončamo.

     Namen ostaja isti: upamo, da smo za vedno znebili ne le te živali, pač pa tudi vsega njenega »bližnjega sorodstva«.

     Skratka, naša želja je čim prejšnja vrnitev v prejšnje življenjske tirnice, brez vsakršne spremembe. (Če bi bilo možno, bi si še izbrisali spomin na neprijazno srečanje.)

     Kot bi želeli zanikati, kaj se je pravkar zgodilo.

     Včasih se nam uspe izviti brez posledic. (Predvsem pri manjših »motnjah«.)

     Včasih pa vseeno koristi, če se za trenutek ustavimo in vsaj pomislimo, kaj se dogaja. Kaj pa, če smo pravkar ubili sla, ki nam je prinesel sporočilo?

Bolezen kot posledica, telo kot zemljevid

     Telesni simptomi so fizično razkritje nečesa, kar se odvija na energijski, miselni in čustveni ravni. Tako, kot ne zaznamo vpliva magneta, dokler ob njega ne postavimo kovinskega predmeta, se velikokrat ne zavemo, kaj počnemo z lastnim razmišljanjem in čustvovanjem – dokler se to ne izrazi na fizični oziroma telesni ravni. (Opomba: ni nujno, da se destruktivno razmišljanje izrazi ravno v obliki bolezni; lahko se tudi v obliki blokad pri odnosih, pri denarju, v službi … Vendar se tokrat omejimo na bolezen.)

     Članek si lahko v celoti preberete na spletni strani zdravjejevnas.si.