knjige-police    Včasih je bilo enostavneje. Ko si rabil neko strokovno informacijo, si odšel v knjižnico, poiskal knjige s tistega področja ter izločil verodostojne avtorje. Na primer, na zdravstvenem področju so bili to zdravniki, ki so uživali velik ugled – imeli so rezultate in izkušnje, neko pomembno funkcijo na strokovnem področju, ali pa so (bili) zaposleni v ugledni ustanovi. Potem si iz izbranih knjig prepisal podatke in morda še navedel študije oziroma vire, od koder so bile informacije pridobljene. Navadno so različne knjige vsebovale dokaj podobne podatke, ki so se dopolnjevali ali nadgrajevali, zato ni bilo težav pri oceni, ali navedek drži ali ne. Zgodba je bila zaključena. 

     Danes je zadeva drugačna. Ne samo, da je svetovni splet prinesel ogromno poplavo informacij, pač pa je ponudil priložnost trudi »malim ribam«, da stopijo na plan in razkrijejo svoja zanimiva stališča. 

     Mislim na ljudi, ki jih sicer nihče ne bi citiral ali uporabil njihovega mnenja kot verodostojen podatek. Ker pa je iz vsebin na spletni strani skoraj nemogoče razbrati, ali gre viru zaupati, so se »male ribe« postavile ob bok velikim. In ker nimajo dovolj verodostojnosti oziroma njihovi uspehi niso dovolj zgovorni, poskrbijo po svoje, da so opaženi – tako, da postanejo drugačni

     Da ne bo pomote; dokler drugačnost pomeni vključiti barvo, ki naredi mavrico kompletno, je dobrodošla. Ali, ko lahko neko zadevo osvetlimo z drugega zornega kota. Ko pa se nekdo spomni, da bi v mavrica sodila tudi, na primer, črna barva – zgolj zato, ker je še ni in ker bi ljudje »bolje trznili« na to vabo, kot če bi razpravljali o obstoječih barvah – se zgodba zaplete.

 Članek si lahko v celoti preberete na spletni strani zdravjejevnas.si.