prometni-znak    Svoje dni sem veliko časa preživel v avtu. Vozil sem se po naši lepi deželi – včasih tudi z enega konca na povsem drugega – in ljudem ponujal različne poslovne storitve. Ta »križarjenja« sem si zapomnil po nekaj specifičnih stvareh. Prvič, velikokrat sem šel k sogovorniku »gledat na uro«. Čeprav sem po telefonu napeljal iztočnice za sestanek, je srečanje (beri: sogovornik) pokazalo drugačen obraz in se končalo brez kakršnega koli potenciala za sodelovanje. Popolna izguba časa in denarja … 

     Drugič, v časih brez pomoči navigacijskega sistema je bilo iskanje hiše v kakšni eksotični vasi, za katero prej še slišal nisem, kar zanimiva izkušnja … No, ko so se pojavili mobilni telefoni, je bila zadeva močno olajšana.

     In tretjič, te vožnje so mi ostale v spominu po stalni borbi z uro ter prometnimi znaki za omejitev hitrosti.

     Navadno je izgledalo takole. Vozim po cesti, gledam na uro in razmišljam o sestanku. Ker sem zatopljen v misli, spregledam tudi marsikateri znak za omejitev hitrosti. Od tistih, ki jih opazim, pa se mi mnogi zdijo nesmiselnih: »Razumem, da so te omejitve primerne za slabša vozila ali neizkušene voznike … Zame pa so popolnoma nesmiselne.« Včasih sem zapadel kar v nekakšno igrico in se spraševal, katera omejitev je bolj nesmiselna od prejšnje.

     Seveda se je vse to poznalo tudi na moji vožnji. Zalotil sem se, da sem vozil ali po omejitvah – kar se mi je zdelo zelo počasi oziroma potrata časa – ali pa sem zavestno prekoračil hitrost.

 Članek si lahko v celoti preberete na spletni strani zdravjejevnas.si.