glava-svetloba-modra    Ena izmed mojih večjih prelomnic na poti ozdravitve je bilo soočanje z nezavednimi progami, ki sem jih prevzel v mladosti. Ko sem ob branju najnovejših dognanj s področja nevroznanosti odkril, da nas tovrstni programi vodijo skozi življenje – sami naj bi imeli le okoli pet odstotkov vpliva na usmerjanje dogodkov, kot pravi dr. Bruce Lipton – sem se odločil soočiti z njimi. 

     Temu koraku sem se upiral dolga leta. Kadar sem pomislil na to temo, me je zajela nekakšna apatija oziroma ravnodušnost. Menil sem, da pomanjkanje naboja ob misli na nezavedne programe in mladostne izkušnje pomeni, da sem z njimi že opravil oziroma imam to področje urejeno. 

     V resnici pa sem le neprijetne spomine potlačil vase in se odmaknil od njih. Vendar s tem nisem omejil njihovega delovanja – še vedno so bili zelo dejavni ter me vodili skozi izkušnje. 

     Ob tej ugotovitvi sem se nemudoma lotil dela.

Mladostna izkušnja, ki me je globoko zaznamovala

zlata-ribica    Skozi posebni postopek, ki temelji na sledenju čustvom, sem se vrnil v mladost. Ugotovil sem, da me je v negativnem smislu najbolj zaznamoval občutek nemoči. Spomnil sem se nekaj dogodkov, ob katerih sem se kljub veliki želji po delovanju počutil nemočnega. 

     Spomin, ob katerem sem čutil najmočnejši naboj, se je nanašal na izgradnjo hiše. Star sem bil enajst ali dvanajst let. Nekega dne, ko smo se vsa družina odpravili do hiše, smo na poti naleteli na ogromen kup zemlje, ki je popolnoma prekril cesto in nam zaprl dostop. Opazili smo tudi, da soseda koplje gradbeno jamo za garažo. Začeli smo odmetavati zemljo – pravzaprav jo je stric odvažal kar sosedi pred vhodna vrata – nakar je slednja poklicala organe oblasti. 

     Prišli so policisti. Dedka so odpeljali v zapor, kjer je prebil noč, očeta, ki je bil invalidsko upokojen, in celo hudo bolne babice, pa so se lotili fizično. Jaz sem pa lahko le nemočno opazoval dogajanje. 

     Ta spomin je v meni sprožil tako burno reakcijo, da sem se začel tresti po vsem telesu in jokati kot dež. Začutil sem neskončno ljubezen do očeta, čeprav ni bil ravno idealen starš, kakršnega bi si vsak otrok želel. 

     Ko sem pomislil, v katerih situacijah danes doživljam občutek nemoči, sem ozavestil, da skupaj s tem občutkom vedno doživim tudi specifičen, vedno enak zdravstveni problem

     Razkriti spomin, ki sem ga očitno potisnil nekam globoko, da me ni oviral na poti skozi življenje, mi je tudi razkril, zakaj sem začel kasneje hlastati za denarjem in močjo. Želel sem poskrbeti, da nikoli več ne bom le nemočen opazovalec, temveč bom imel dovolj vpliva in denarja za reševanje problemov. 

     Iz istega vzgiba sem začel trenirati borilne veščine ter z vajami z utežmi krepiti telo. To je bila moja vstopnica za osvoboditev: želel sem postati toliko fizično močan ter tako vpliven in bogat, da si bom pridobil moč, s katero bom lahko v vsakem trenutku zaščitil sebe in svoje bližnje. 

     K odločitvi za to pot je pripomoglo tudi dogajanje v šoli, kjer sem bil velikokrat tarča posmeha in priročna vreča za boksanje močnejšim vrstnikom, ki se jim nisem upal in znal postaviti po robu. 

     Ni čudno, da sem postal bojevnik in uspešen, a strog poslovnež. Strog predvsem do sebe …

     Članek si lahko v celoti preberete na spletni strani zdravjejevnas.si.